Organiziranost doktorskega študija
Študijski programi tretje stopnje so doktorski študijski programi. Obsegajo 180 kreditnih točk in trajajo tri leta. Po Uredbi o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja se razvrščajo v raven 8/2.
Doktorski študijski programi študentom omogočajo poglobljeno razumevanje teoretskih in metodoloških konceptov ter usposobljenost za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter znanstvenoraziskovalnih projektov s širokega strokovnega oziroma znanstvenega področja in razvijanja zmožnosti za kritično refleksijo. Obvezen sestavni del teh programov so temeljne ali aplikativne raziskovalne naloge.
Doktorski študijski programi so podlaga za pripravo študijskega in raziskovalnega programa posameznega študenta. V doktorskem študijskem programu se opredelijo obvezne sestavine, ki so podobne, vendar ne povsem enake kot za programe prve in druge stopnje. Določijo se vsebinska področja in kreditno ovrednotene obveznosti, ki se lahko razporejajo v študijski in raziskovalni program posameznega študenta. Med temi so skupinske oblike študijskega dela, skupinsko ali individualno raziskovalno delo. Organizirane oblike študija po doktorskem študijskem programu obsegajo najmanj 60 kreditnih točk, 120 kreditnih točk pa se pridobi z individualnim raziskovalnim delom za doktorsko disertacijo. Z doktorskim študijskim programom se določi tudi znanstveni naslov, oblikovan v skladu z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih.
Vse pogosteje se kot organizacijska oblika doktorskega študija oblikujejo doktorske šole, ki tudi na tej stopnji študija uveljavljajo načela bolonjskega procesa in oblikovanja skupnega evropskega visokošolskega prostora. Poleg tega doktorski študij posebej zaznamujejo tako imenovana Salzburška načela, sprejeta na plenarni konferenci EUA-CDE v Berlinu, 2010.
Vpisni pogoji
Splošni pogoj za vpis v doktorski študijski program je končan študijski program druge stopnje. Pri izbiri kandidatov za vpis se na splošno upoštevata povprečna ocena pri študiju druge stopnje, lahko pa tudi dosežki na znanstvenem in strokovnem področju. Merila morajo biti opredeljena v študijskem programu.
S študijskim programom je lahko predviden tudi izbirni izpit ali preizkus umetniške nadarjenosti oziroma psihofizičnih sposobnosti. Pri izbiri se lahko upošteva tudi že opravljeno raziskovalno delo kandidata, delovne izkušnje, objavljeni članki, opravljene strokovne specializacije ali krajši podiplomski izpopolnjevalni programi ipd. Znanje, pridobljeno pred vpisom v program, se lahko prizna tudi kot opravljena obveznost iz programa.
Pogoje za vpis v doktorske študijske programe izpolnjuje tudi, kdor je končal enakovredno izobraževanje v tujini.
Razpis za vpis objavijo visokošolski zavodi (javni visokošolski zavodi morajo pred tem pridobiti soglasje Vlade RS). Razpis vsebuje splošne informacije o prijavah, rokih in pogojih za vpis v posamezni doktorski študijski program.
Status študentov doktorskega študija
Status študentov doktorskega študija se v ničemer ne razlikuje od statusa drugih študentov v Sloveniji. Če študent ni zaposlen, mu v skladu s posebnimi predpisi pripadajo pravice do zdravstvenega varstva in drugih ugodnosti ter pravic (na primer študentske prehrane, subvencioniranega prevoza, štipendije). Zaposleni študentje te pravice izrabljajo iz statusa delavca (informacije o financiranju študija za te študente).
Za dve skupini študentov doktorskega študija sta organizirani posebni shemi. Gre za t. i. mlade raziskovalce in mlade raziskovalce iz gospodarstva. Prva shema uspešno poteka že od leta 1985 naprej. Mladi raziskovalci so zaposleni in sočasno z doktorskim študijem sodelujejo pri raziskovalnem delu v raziskovalnih skupinah, programih ali projektih na visokošolskih zavodih ali raziskovalnih inštitutih, kjer so zaposleni. Za čas študija (to je za 3 leta in pol) so v delovnem razmerju. Zanje se iz javnih sredstev zagotavljajo sredstva za plače, prispevke, materialne stroške za raziskovalno delo ter študij. V drugo shemo spadajo mladi raziskovalci iz gospodarstva. Njihov delovnopravni položaj je enak: zaposleni so za določen čas, prejemajo plačo, iz javnih sredstev se zanje zagotavljajo tudi materialni stroški za raziskovalno delo.
Strokovni nadzor
Izvajanje doktorskega študija je urejeno z notranjimi pravili visokošolskega zavoda.
Za načrtovanje, koordiniranje, organiziranje in sprotno spremljanje študentovega študijskega in raziskovalnega dela so na univerzah in drugih visokošolskih zavodih vse pogosteje organizirane posebne organizacijske enote, doktorske šole. Posebno vlogo imajo zlasti pri interdisciplinarnih doktorskih študijskih programih programski sveti, za akreditacijo programov pa posebne komisije za znanstvenoraziskovalno delo in doktorski študij ali področni koordinatorji.
Vsak študent ima mentorja (večkrat tudi somentorja), ki mu svetuje pri izbiri predmetov in ga vodi pri raziskovalnem delu. Temo doktorske disertacije oceni komisija, potrditi jo mora senat visokošolskega zavoda. Mentorji so lahko le visokošolski učitelji in znanstveni delavci z izkazano raziskovalno usposobljenostjo (ustrezno znanstveno bibliografijo). Zagovor doktorskega dela se opravi javno, pred komisijo, v kateri je vsaj eden od članov z drugega visokošolskega ali raziskovalnega zavoda, pogosto tudi iz tujine.
Nadzor nad izvajanjem doktorskega študija se opravlja tudi prek notranjih in zunanjih evalvacij.
Zaposljivost
V akreditacijskem postopku je treba tudi za doktorske študijske programe predstaviti:
- analizo zavoda za zaposlovanje ali elaborat pristojne zbornice ali združenja delodajalcev ali drugih institucij, pristojnih za področje, s katerega so študijski programi, o možnostih za zaposlovanje diplomantov in
- dogovore ali pogodbe s podjetji o praktičnem usposabljanju predvidenega števila vpisanih študentov.
K premisleku o zaposljivosti doktorjev znanosti spodbujajo tudi finančni mehanizmi, tako z obema shemama za mlade raziskovalce kot z novo shemo za sofinanciranje doktorskega študija. Z zadnjo se spodbuja doktorski študij, ki je oblikovan tako, da študentovo raziskovalno delo pripomore k reševanju problemov v gospodarstvu ali pri reševanju aktualnih družbenih izzivov.
Ocenjevanje
Znanje se ocenjuje pri ustnih ali pisnih izpitih in ob opravljenih seminarskih nalogah. Ocenjevalna lestvica je od 1 do 10, pri čemer je najnižja pozitivna ocena 6, najvišja pa 10. Posamezne obveznosti se lahko ocenjujejo tudi z opravljeno, ni opravljeno ali opravljeno z odliko. Drugi in tretji letnik sta namenjena raziskovalnemu delu.
Praviloma v drugem letniku mora študent predstaviti temo doktorske disertacije. To na podlagi komisijske ocene potrdi senat visokošolskega zavoda. Rezultate raziskovalnega dela je treba predstaviti najmanj v enem članku, objavljenem v mednarodno priznani reviji, ki se indeksira po SCI ali SSCI in je z relevantnega znanstvenega področja. Študent mora biti prvi avtor članka. Doktorska disertacija mora biti samostojen, izviren prispevek na znanstvenem področju, iz katerega je tema doktorske disertacije. Oceni jo komisija, ki jo za to imenuje senat visokošolskega zavoda. Navadno je tričlanska, eden od članov mora biti iz drugega visokošolskega ali raziskovalnega zavoda. Pogosto so v komisiji tudi ustrezni strokovnjaki iz tujine. Študent pred komisijo javno zagovarja doktorsko disertacijo.
Podeljevanje listin
Po končanem študijskem programu tretje stopnje visokošolski zavod študentu podeli diplomo, s katero pridobi znanstveni naslov doktor znanosti oziroma doktorica znanosti. V diplomo se lahko vpiše tudi znanstveno področje, iz katerega je znanstveni naslov pridobljen, vendar poimenovanje znanstvenega področja ni sestavni del znanstvenega naslova. Skupaj z diplomo se podeljuje tudi priloga k diplomi (brezplačno, v slovenskem jeziku in v enem od uradnih jezikov EU). Za podelitev diplom po končanih skupnih doktorskih študijskih programih veljajo enaka pravila kot po končanem študiju druge stopnje.
Področje priznavanja visokošolskih kvalifikacij je v Republiki Sloveniji urejeno z Zakonom o vrednotenju in priznavanju izobraževanja, temelji pa na Konvenciji o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji. Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport deluje ENIC-NARIC center, ki kot nacionalni informacijski center opravlja naloge v skladu z določili konvencije. Temeljne naloge so zbiranje in posredovanje informacij o slovenskem šolskem sistemu in tujih šolskih sistemih posameznih držav, vodenje postopkov in izdaja mnenj o izobrazbi v skladu z zakonom, priprava informacij javnega značaja za uporabnike, mednarodno sodelovanje v mrežah ENIC-NARIC in širše.
Druge organizacijske oblike
Zaradi postopnega vpeljevanja bolonjskih študijskih programov je na visokošolskih zavodih v Sloveniji do izteka študijskega leta 2015/16 še mogoče zaključevati študij po študijskih programih, sprejetih po prejšnjih predpisih. To velja za vse študijske programe za pridobitev univerzitetne ali visokošolske strokovne izobrazbe, magisterija znanosti in za pridobitev specializacije ter tudi za prejšnje doktorske študijske programe.
Visokošolski zavodi ponujajo tudi vrsto kratkih študijskih programov za izpopolnjevanje, ki ne dajejo ravni izobrazbe. Ti programi omogočajo poglabljanje, dopolnjevanje in posodabljanje znanja, pridobljenega v programih za pridobitev izobrazbe. Pripravljajo in sprejemajo jih senati visokošolskih zavodov. Za javno veljavnost teh programov je potrebna akreditacija pri Nacionalni agenciji RS za kakovost visokega šolstva (NAKVIS). Sestavine programov za izpopolnjevanje, določene z zakonom, so: temeljni cilji, splošne in predmetnospecifične kompetence, pogoji za vpis, merila za izbiro, način izvajanja, pogoji za dokončanje programa. Obsegajo najmanj 10 in največ 60 kreditnih točk. Po končanem programu študent dobi potrdilo, ki je javna listina. Ti programi imajo dolgo tradicijo npr. na študijskem področju za izobraževanje učiteljev, številni so tudi na drugih področjih: npr. iz ekonomskih in poslovnih ved, tehniških ved, zdravstva.
Kot študijski programi za izpopolnjevanje se lahko ponujajo tudi posamezni moduli iz stopenjskih študijskih programov in različne druge oblike neformalnega učenja, na primer tečaji, poletne šole, programi usposabljanja in podobno.
Če znanje in spretnosti iz teh programov ustrezajo kompetencam, določenim v stopenjskih programih, se lahko študentu priznajo kot opravljene študijske obveznosti, ovrednotene s kreditnimi točkami.
Z dodelitvijo javnih sredstev se na visokošolskih in raziskovalnih institucijah spodbujajo tudi t. i. podoktorski projekti. Gre za temeljne ali aplikativne raziskovalne projekte, prek katerih naj bi si raziskovalci po doktoratu pridobili dodatne raziskovalne izkušnje, znanje in usposobljenost.