Izobraževalni programi, predmeti, število ur pouka

Programe srednješolskega izobraževanja sprejme minister, pristojen za izobraževanje, na predlog pristojnega strokovnega sveta. Akt o sprejetju programov šolsko ministrstvo objavi v Uradnem listu RS, celotno vsebino programov (splošni in posebni del) pa objavi na ministrskih spletnih straneh.

Priprava gimnazijskih programov in programov maturitetnega tečaja je naloga Zavoda RS za šolstvo. Predloge programov obravnava Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, ki določi posebni del programov, za splošni del pa je predlagatelj.

Priprava programov srednjega strokovnega ter srednjega in nižjega poklicnega izobraževanja je naloga Centra RS za poklicno izobraževanje, deloma (za splošnoizobraževalne predmete) pa tudi Zavoda RS za šolstvo. Predloge programov obravnava Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje, ki določi posebni del programov, za splošni del programov pa je predlagatelj.

Programi morajo biti pripravljeni na svojih podlagi skupnih izhodišč, ki jih določi pristojni strokovni svet po predhodnem soglasju ministra.

V srednješolskem splošnem izobraževanju so s programom določeni:

• ime programa,
• cilji,
• trajanje izobraževanja,
• obvezni načini preverjanja in ocenjevanja znanja,
• pogoji za vpis v program,
• pogoji za napredovanje in dokončanje izobraževanja,
• predmetnik, ki določa letno število ur pouka posameznega predmeta oziroma drugih izobraževalnih vsebin,
• učni načrti/katalogi znanja za posamezne predmete,
• standardi znanja, ki se preverjajo pri maturi, poklicni maturi ali zaključnem izpitu, in
• znanje, ki ga morajo imeti izvajalci posameznega predmeta.

Splošni del programov poklicnega in strokovnega izobraževanja vsebuje še naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe, ki se pridobi po uspešno končanem izobraževanju.

Srednje splošno izobraževanje

Predmetniki posameznih vrst gimnazijskih programov se med seboj nekoliko razlikujejo, za vse pa je značilna struktura delitve na obvezni in izbirni del. Obseg prvega in drugega se razlikuje glede na vrsto programa. Obvezni del obsega od 81 % (v gimnaziji splošnega tipa) do 93 % vseh ur (v nekaterih smereh umetniške gimnazije); preostale ure so namenjene izbiri dijaka. Najmanj izbirnosti je v 1. letniku, največ v 4., ko se dijaki pripravljajo na maturo.

Osnovni nabor obveznih predmetov v gimnazijskih programih je: slovenščina (ali italijanščina oziroma madžarščina na narodno mešanem območju v Slovenski Istri in Prekmurju), matematika, tuji jezik, zgodovina, športna vzgoja, glasba, likovna umetnost, geografija, biologija, kemija, fizika psihologija, sociologija, filozofija in informatika.

V programu Klasična gimnazija je obvezen predmet tudi latinščina, možno pa je (po izbiri dijaka) tudi učenje klasične grščine.

V programih strokovne gimnazije so obvezni predmeti tudi specifični predmeti za strokovno področje, in sicer:

• v Ekonomski gimnaziji ekonomija - podjetništvo in obvezni izbirni predmeti poslovna informatika, ekonomska zgodovina ter ekonomska geografija z vajami z uporabo informacijske tehnologije;
• v Tehniški gimnaziji - izbirni strokovni maturitetni predmeti biotehnologija, elektrotehnika, materiali, mehanika in računalništvo ter izbirni strokovni predmeti elektronika, gradbeništvo, kmetijstvo, lesarstvo, mikrobiologija, opisna geometrija, računalniški sistemi in omrežja, strojništvo in laboratorijske vaje;
• v Umetniški gimnaziji glasbene smeri (moduli Glasbeni stavek, Petje-instrument, Jazz -zabavna glasba) - solfeggio, zgodovina glasbe, glasbeni stavek, klavir, petje-instrument, jazz-petje-instrument ter druge oblike samostojnega ali skupinskega dela (klavir, jazz-klavir, zbor, zbor-orkester, komorna igra, skupinska igra, osnove improvizacije, teorija jazza z osnovami aranžiranja, glasbena tehnologija);
• v Umetniški gimnaziji plesne smeri (modula Balet in Sodobni ples) - klasični balet, instrument, sodobne plesne tehnike, uporabna anatomija, zgodovina plesa in odrske umetnosti ter druge oblike samostojnega ali skupinskega dela (klasični balet - skupinske vaje, stilni plesi, karakterni plesi, ustvarjalne delavnice);
• v Umetniški gimnaziji likovne smeri - umetnostna zgodovina, predstavitvene tehnike, likovna teorija, bivalna kultura, plastično oblikovanje ter druge oblike samostojnega in skupinskega dela (risanje in slikanje, osnove varovanja dediščine);
• v Umetniški gimnaziji smer gledališče in film - zgodovina in teorija gledališča in filma, izbirni strokovni predmet (po izbiri dijaka ali gledališko ustvarjanje ali filmsko ustvarjanje) ter druge oblike samostojnega ali skupinskega dela (gledališke delavnice, filmske delavnice).

V nekaterih gimnazijskih programih so predmetniki prilagojeni izobraževanju dijakov športnikov z namenom omogočiti take pogoje šolanja, da lahko združujejo zahteve izbrane športne panoge in šole ter so lahko hkrati uspešni na obeh področjih.

Dijaki izbirajo med različnimi maturitetnimi predmeti, izbirnimi predmeti in izbirnimi vsebinami 'obveznih izbirnih vsebin'. Dijaki se odločajo za problemsko raziskovanje, delo na terenu ali interdisciplinarno projektno delo in načine dela, kot so ekskurzije, športni in raziskovalni tabori, projektni teden in podobno. Med izbirnimi vsebinami 'obveznih izbirnih vsebin' so tudi medpredmetne in obče teme, na primer: vzgoja za družino, mir in nenasilje, okoljska vzgoja, zdravstvena vzgoja, podjetništvo, športne, kulturne in umetniške dejavnosti, prostovoljno socialno delo, prevajalske dejavnosti, državljanska kultura, tečaj uspešnega učenja ter tečaji prve pomoči in cestnoprometnih predpisov. Značilnost gimnazijskih programov je, da težijo k medsebojni povezanosti med predmeti jedrnega in izbirnega dela na vsebinski, izvedbeni in učno-ciljni ravni.

V vseh gimnazijskih programih se dijaki učijo najmanj dva tuja jezika.

1. Prvi tuji jezik je tisti, ki so se ga dijaki učili že v osnovni šoli. Najpogosteje je to angleščina, včasih nemščina.
2. Kot drugi tuji jezik se dijaki učijo nemščino, angleščino, francoščino, italijanščino, španščino, madžarščino in ruščino.
3. Dijaki se lahko učijo tudi tretji tuji jezik; ta možnost se je uveljavila predvsem v splošni gimnaziji, v kateri je na voljo več ur za izbirne predmete.

V programih na narodno mešanih območjih so sestavni del predmetnikov kot jezik okolja tudi italijanščina oziroma madžarščina (za slovenske dijake) in slovenščina (za italijanske in madžarske dijake).

Poleg rednega pouka so za dijake organizirane dodatne interesne dejavnosti (pevski zbor, umetniške delavnice, debatni in literarni krožki, šolski radio in časopis ipd.) in fakultativni pouk tujih jezikov, za nadarjene dijake pa tudi priprave na različna tekmovanja iz znanja.

Srednje strokovno izobraževanje

Štiriletni programi srednjega strokovnega izobraževanja

Predmetniki štiriletnih programov srednjega strokovnega izobraževanja vsebujejo:

• splošnoizobraževalne predmete - slovenščino (ali italijanščino oziroma madžarščino na narodno mešanem območju v Slovenski Istri in Prekmurju), matematiko, tuji jezik, (nekateri tudi dva tuja jezika), umetnost, zgodovino, geografijo, po izbiri psihologijo ali sociologijo, fiziko, kemijo, biologijo (ali vsaj dva od naravoslovnih predmetov) in športno vzgojo; temu delu je namenjenih približno 40-50 % vseh ur;
• strokovne module, katerih vsebine so povezane s stroko, za katero program izobražuje; nekateri moduli so obvezni, drugi pa dijaku na izbiro; temu delu je namenjenih do 15-30 % vseh ur;
• praktično izobraževanje, deloma v šoli kot praktični pouk, deloma v delovnem procesu pri delodajalcu kot praktično usposabljanje; temu delu je namenjenih približno 10-20 % vseh ur;
• interesne dejavnosti, ki se od predmetov razlikujejo po načinu izvajanja in so namenjene pridobivanju znanja in spretnosti po individualnih željah in nagnjenjih dijakov; temu delu je namenjenih približno 7 % vseh ur;
• odprti del programa, ki ga določi šola v sodelovanju z gospodarskimi združenji oziroma s socialnim partnerji v regionalnem okolju; temu delu je namenjenih približno 10-15 % vseh ur.

Dveletni programi poklicno-tehniškega izobraževanja in enoletni programi poklicnega tečaja

Srednjo strokovno izobrazbo si je mogoče pridobiti tudi po dveletnih programih poklicno-tehniškega izobraževanja in po enoletnih programih poklicnega tečaja.

Dveletni programi poklicno-tehniškega izobraževanja so namenjeni dijakom, ki po končanem triletnem programu poklicnega izobraževanja želijo svoje znanje dopolniti. Kot vpisni pogoj so najpogosteje navedeni točno določeni programi srednjega poklicnega izobraževanja z istega ali sorodnega področja, v nekatere programe poklicno-tehniškega izobraževanja pa se je mogoče vpisati tudi s katero koli izobrazbo po triletnih programih poklicnega izobraževanja, če ima kandidat nacionalno poklicno kvalifikacijo z določenega področja ali vsaj tri leta delovnih izkušenj v določeni dejavnosti. Struktura predmetnikov teh programov je identična štiriletnim programom.

Programi enoletnega poklicnega tečaja pa so namenjeni dijakom, ki so ali končali gimnazijo, pa si želijo pridobiti tudi izobrazbo za opravljanje določenega poklica, ali pa so končali program srednjega strokovnega izobraževanja in si želijo pridobiti izobrazbo še za en poklic. Predmetniki teh programov vsebujejo:

• strokovno-teoretične predmete; temu delu je namenjenih (odvisno od programa) od 55 % do 90 % vseh ur;
• praktično izobraževanje, deloma v šoli kot praktični pouk deloma v delovnem procesu kot delovna praksa; temu delu je namenjenih od 10 % do 45 % vseh ur.

Nižje in srednje poklicno izobraževanje

Srednje poklicno izobraževanje

Predmetniki triletnih programov srednjega poklicnega izobraževanja vsebujejo:

• splošnoizobraževalne predmete - slovenščino (ali italijanščino oziroma madžarščino na narodno mešanem območju v Slovenski Istri in Prekmurju), matematiko, tuji jezik, umetnost, naravoslovje, družboslovje in športno vzgojo; temu delu je namenjenih približno 28 % vseh ur;
• strokovne module, katerih vsebine so povezane s stroko, za katero program izobražuje; v nekaterih programih so vsi moduli obvezni, v nekaterih so nekateri obvezni, drugi pa dijaku na izbiro; temu delu je namenjenih približno 28 % vseh ur; dobra polovica je praktični pouk v šoli;
• praktično usposabljanje v delovnem procesu pri delodajalcu; temu delu je namenjenih približno 25 % vseh ur; praktično usposabljanje v glavnem organizirajo šole, ki z delodajalci za svoje dijake sklepajo posebne skupne pogodbe o usposabljanju; lahko pa dijaki (oziroma njihovi starši) sklenejo z delodajalci individualne učne pogodbe o praktičnem usposabljanju; v tem primeru se za praktično usposabljanje praviloma podaljša za 9 tednov v vseh treh letih skupaj;
• interesne dejavnosti, ki se od predmetov razlikujejo po načinu izvajanja in so namenjene pridobivanju znanja in spretnosti po individualnih željah in nagnjenjih dijakov; temu delu je namenjenih približno 4 % vseh ur;
• odprti del programa, ki ga določi šola v sodelovanju z gospodarskimi združenji oziroma s socialnim partnerji v regionalnem okolju; temu delu je namenjenih približno 15 % vseh ur.

Nižje poklicno izobraževanje

Predmetniki dveletnih programov nižjega poklicnega izobraževanja vsebujejo:

• splošnoizobraževalne predmete - slovenščino, matematiko, družboslovje in naravoslovje ter športno vzgojo; temu delu je namenjenih približno 30 % vseh ur;
• strokovne module, katerih vsebine so povezane s stroko, za katero program izobražuje; v nekaterih programih so vsi strokovni moduli obvezni, v nekaterih so nekateri obvezni, drugi pa dijaku na izbiro; temu delu je namenjenih približno 40 % vseh ur; približno dve tretjini tega je praktični pouk v šoli;
• praktično usposabljanje v delovnem procesu pri delodajalcu; temu delu je namenjenih približno 6 - 7 % vseh ur; praktično usposabljanje organizirajo šole, ki z delodajalci sklepajo za vse svoje dijake posebne pogodbe o usposabljanju;
• interesne dejavnosti, ki se od predmetov razlikujejo po načinu izvajanja in so namenjene pridobivanju znanja in spretnosti po individualnih željah in nagnjenjih dijakov; temu delu je namenjenih 4 % vseh ur;
• odprti del programa, ki ga določi šola v sodelovanju z gospodarskimi združenji oziroma s socialnim partnerji v regionalnem okolju; temu delu je namenjenih okrog 20 % vseh ur.

Metode poučevanja in učno gradivo

Za vsak predmet iz predmetnika pristojni strokovni svet sprejme učni načrt ali katalog znanja. Poleg ciljev in didaktičnih priporočil vsebujejo tudi napotke za medpredmetne povezave, ki so v pomoč učiteljem za strukturiranje učnih vsebin. Didaktična priporočila za posamezni predmet vsebujejo tudi napotke učiteljem za uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) pri pouku oziroma domačem delu dijakov za pridobivanje informacij, učenje, sporazumevanje, predstavitve ipd. ter za razvijanje digitalnih zmožnosti.

Oblike poučevanja so različne - predavanja, vaje, seminarji, delavnice, terensko delo, raziskovalni tabori, seminarske naloge ipd., pri čemer so metode večinoma prepuščene izbiri učiteljev.

Pri pouku se uporabljajo učbeniki in druga učna gradiva (geografski in zgodovinski atlasi, zbirke virov, zbirke vaj, delovni zvezki itd.). Po zakonu lahko javne šole uporabljajo le učbenike, ki jih predhodno potrdita Strokovni svet RS za splošno izobraževanje in Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje. Za isti predmet je lahko potrjenih več učbenikov različnih avtorjev, izbira je prepuščena posamezni šoli.

Potrjevanje učbenikov je podrobneje urejeno s predpisom šolskega ministra. Pravilnik o potrjevanju učbenikov ureja način in postopek potrjevanja učbenikov ter postavlja standarde, po katerih morajo biti učbeniki pripravljeni.