Raven in področja študija

Vsi višješolski študijski programi so dveletni (120 kreditnih točk). Po Uredbi o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uredba) se razvrščajo v raven 6/1, po Zakonu o slovenskem ogrodju kvalifikacij (SOK) pa v 6. raven. Uredba in SOK opredeljujeta izide višješolskega izobraževanja z opisniki znanja, spretnosti in kompetenc skoraj identično.

Znanje: Diplomant si pridobi strokovno in teoretično znanje na določenem področju ter praktično znanje za samostojno reševanje konkretne strokovne problematike. Obsega teoretične koncepte in abstraktno mišljenje. Poglobljeno strokovno znanje z določenega področja pomaga razviti sposobnosti za reševanje zahtevnejših problemov v delovnih procesih.

Spretnosti: Diplomant izkazuje obsežne spretnosti, praviloma specializirane. Pri tem uporablja ustrezna orodja, povezana s področjem izobraževanja in usposabljanja. Pridobi si tudi spretnosti za izvajanje zahtevnejših operativno-strokovnih opravil, povezanih s pripravo in kontrolo delovnih procesov, posebej pa z organiziranjem in vodenjem delovnega procesa.

Kompetence: Diplomant je usposobljen za delo v različnih okoljih. Pri reševanju posameznih delovnih problemov s svojega strokovnega področja je ustvarjalen, uporablja teoretične koncepte in specializirane spretnosti. Dela samostojno, pogosto prevzema odgovornost za delo drugih oziroma organiziranje in razporejanje virov. Vključuje se lahko v številne, kompleksne in heterogene skupine. Prepoznava lastne izobraževalne potrebe. Zmožen je vrednotiti rezultate lastnega učenja v strukturiranem učnem okolju. Pomaga drugim pri odkrivanju učnih potreb.

Opisniki iz Uredbe in SOK ustrezajo opisnikom o pričakovanem znanju, spretnostih in kompetencah, povezanih s kvalifikacijami po kratkih programih na ravni 5 v Evropskem ogrodju kvalifikacij (EOK).

Izvajajo se višješolski študijski programi z naslednjih področij:

• umetnost in humanistika,
• družbene, poslovne, upravne in pravne vede,
• naravoslovje, matematika in računalništvo,
• tehnika, proizvodne tehnologije in gradbeništvo,
• kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, veterinarstvo,
• zdravstvo in sociala,
• storitve.

Vpisni pogoji

Splošni vpisni pogoji so določeni z Zakonom o višjem strokovnem izobraževanju. V višješolski študij se lahko vpiše, kdor je opravil splošno oziroma poklicno maturo. Tudi tisti s poklicno kvalifikacijo mojstra, delovodje ali poslovodje, ki imajo najmanj tri leta delovnih izkušenj, se lahko vpišejo v višješolski študij, če so opravili še splošni del poklicne mature.

Podrobnejši oziroma dodatni vpisni pogoji so določeni s študijskim programom. Ta lahko kot pogoj za vpis določi tudi posebne nadarjenosti, spretnosti in psihofizične sposobnosti, pomembne za uspešno opravljanje določenega poklica.

Vsebino in način objave razpisa za vpis, postopke in roke za prijavo na razpis in izvedbo vpisa v javnih in zasebnih višjih strokovnih šolah določa Pravilnik o vpisu v višje strokovno izobraževanje. Vpis v javnoveljavne višješolske študijske programe se opravi na podlagi skupnega javnega razpisa. Objavi se najmanj šest mesecev pred začetkom novega študijskega leta.

Za državljane RS in za državljane drugih držav, članic EU, se objavi skupno število vpisnih mest. V skupnem številu vpisnih mest so tudi vpisna mesta, namenjena kandidatom, ki nimajo slovenskega državljanstva, vendar imajo stalno prebivališče v Sloveniji in so njeni davčni zavezanci. Višje strokovne šole lahko razpišejo tudi prosta mesta za Slovence brez slovenskega državljanstva in tujce.

Zaradi zlorab vpisovanja v višje šole, ko so se posamezniki vpisovali v višje šole zgolj zaradi pridobitve statusa študenta in iz tega izvirajočih pravic do socialnih transferov, je novela zakona v letu 2013 omejila možnosti rednega študija za kandidate, ki so že dve leti imeli status študenta.

Javne šole si morajo še pred objavo razpisa pridobiti soglasje ministra za izobraževanje. Za zasebne višje strokovne šole je največje dovoljeno število vpisnih mest določeno z odločbo o vpisu v razvid zasebnih višjih šol pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Za vsa razpisana mesta mora biti zagotovljeno praktično izobraževanje študentov, kar šola dokaže s pogodbo z delodajalci, vpisanimi v razvid pri pristojni zbornici.

Kandidati za vpis v višje strokovne šole pošiljajo prijave skupni Višješolski prijavni službi. V prijavi po prednostnem vrstnem redu navedejo, v katere višje strokovne šole oziroma študijske programe se želijo vpisati. Prijavijo se lahko v največ 3 študijske programe. Študijska programa, navedena na drugem in tretjem mestu, se upoštevata, če je za program, naveden na prvem mestu, sprejet sklep o omejitvi vpisa.

Šole, ki prejmejo več prijav kot imajo razpisanih mest, lahko število vpisnih mest povečajo ali vpis omejijo. Javne šole si morajo k sklepu o povečanju ali omejitvi vpisa pridobiti soglasje ministra za izobraževanje. Kadar je vpis omejen, šole pri izbiri kandidatov upoštevajo merila za izbiro, določena s študijskim programom. Upoštevajo predvsem uspeh pri maturi, splošni uspeh v zadnjih dveh letnikih srednje šole, lahko pa tudi ocene pri posameznih predmetih srednje šole oziroma izpitne ocene. Za kandidate, ki so srednjo šolo končali na izpitni način, se upoštevajo ocene iz izpitov in dokazila o delovnih izkušnjah.

Program, kurikulum

Zakon določa, da se javnoveljavna izobrazba pridobi po višješolskih študijskih programih, sprejetih po predpisanem postopku. Vse višje šole, javne in zasebne, morajo biti akreditirane in vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih višješolskih študijskih programov pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Pri njihovi pripravi imajo pomembno vlogo strokovni organi višjih šol in Skupnost višjih strokovnih šol. V sodelovanju s Centrom RS za poklicno izobraževanje (CPI) in socialnimi partnerji pripravijo predlog programa in ga predložijo v akreditacijski postopek.

Programe višjih šol določi Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje (SSPSI), sprejema pa jih minister za izobraževanje. Programe zasebnih šol lahko pripravijo in sprejmejo tudi zasebne šole same. Tudi te mora po postopku, ki je določen z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, akreditirati SSPSI, tako da ugotovi enakovrednost standarda v skladu z Izhodišči za pripravo višješolskih študijakih programov. Vendar večina zasebnih višjih šol v Sloveniji izvaja javne programe, ki jih na koncu sprejme minister za izobraževanje (le dve zasebni šoli sta sprejeli svoja študijska prgrama in zanju dobili soglasje SSPSI).

Vsebino programov narekujejo poklicni standardi. Ti se pripravljajo in usklajujejo pri delodajalcih, sprejema pa jih minister za delo. Vsak višješolski študijski program mora izhajati iz enega ali več poklicnih standardov. Program, po katerem se je mogoče usposobiti za več poklicev, ima modularno zgradbo. Vsak modul omogoča pridobitev poklicne kvalifikacije, študijski program v celoti pa daje izobrazbo za vse poklice, ki so opredeljeni v poklicnih standardih, ki so podlaga za pripravo študijskega programa.

Višješolski študijski programi imajo splošni in posebni del.

Splošni del vsebuje:

• ime programa,
• temeljne cilje programa oziroma opredelitev splošnih in poklicnih kompetenc,
• trajanje študija,
• pogoje za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa,
• obvezne načine ocenjevanja znanja,
• način in oblike izvajanja študija,
• pogoje za napredovanje po programu in končanje študija,
• sestavine programa, pri katerih mora biti študent navzoč (vaje, seminarji),
• pogoje za prehajanje med programi,
• pogoje za končanje posameznih delov programa, če ta vsebuje module,
• podatke o mednarodni primerljivosti programa,
• podatke o povezanosti s programi drugih šol v skupnem evropskem višješolskem prostoru,
• naziv strokovne izobrazbe, ki se pridobi po končanem študiju, in njegovo okrajšavo.

Posebni del vsebuje:

• predmetnik z ovrednotenjem študijskih obveznosti po ECTS, ki ga sestavljajo obvezni splošni in strokovni predmeti, praktične vsebine in izbirni predmeti;
• kataloge znanja po predmetih;
• znanje, ki ga mora imeti učno osebje za vsak predmet.

Učitelji višjih šol v svojih strokovnih organih odločajo o posodobitvah programov in o dodatnih vsebinah ter interesnih dejavnostih. Sami oblikujejo tudi pravila za prilagajanje študija študentom s posebnimi potrebami.

Študijsko leto obsega najmanj 34 tednov izobraževalnega dela, od tega je 24 tednov predavanj, seminarskih in laboratorijskih vaj v šoli in 10 tednov praktičnega izobraževanja pri delodajalcih oziroma v medpodjetniških izobraževalnih centrih. Na teden je lahko najmanj 20 ur predavanj in vaj in največ 40 ur. Natančnejšo razporeditev izobraževanja, prostih dni in počitnic za študente določi predstojnik višje šole.

Drugi višješolski programi

Višje šole lahko izvajajo tudi skupne višješolske programe. Razvijejo jih skupaj z drugimi višjimi šolami iz Slovenije ali tujine. Pripravljajo se v skladu z Izhodišči za pripravo višješolskih študijskih programov, upoštevaje skupna evropska načela o kratkih programih v visokošolskem izobraževanju.

Višje šole ponujajo tudi nestopenjske študijske programe za izpopolnjevanje v obsegu 10 do 35 kreditnih točk. Namenjeni so izpopolnjevanju, dopolnjevanju, posodabljanju in poglabljanju znanja diplomantov višjih strokovnih šol.

Prilagajanje programov potrebam študentov

Zakon določa, da mora višja šola izrednim študentom prilagoditi organizacijo in obseg izobraževanja. Izredni študenti morajo imeti možnost, da opravijo vse kreditno ovrednotene študijske obveznosti, tako kot redni študentje. Višje šole pri organiziranju prožnejših oblik študija upoštevajo Navodila za prilagajanje izrednega študija v višjem strokovnem izobraževanju. Sprejel jih je SSPSI (2010). Navodila priporočajo, da se izvajanje programa lahko podaljša tako, da traja največ tri leta. To je odvisno od ugotovljenega predznanja in izkušenj izrednih študentov in razporeditve organiziranega in samostojnega študija.

Višja šola lahko organizira študij tudi kot terensko ali projektno delo, organizira skupinske ali individualne konzultacije, učne delavnice, pripravljalne tečaje na izpite, učno pomoč, zagovor seminarskih nalog, mentorstvo, vodeno e-učenje, srečanja v skupinah pri e-študiju ali študiju na daljavo in druge oblike. Izredni študent in šola se lahko dogovorita tudi za osebni izobraževalni načrt. Študentom s posebnimi potrebami se prilagodita organizacija študija in ocenjevanje po pravilih, ki jih sprejme predavateljski zbor šole.

Učni jezik

Učni jezik v višjih šolah je slovenski. Zakon omogoča, da lahko šole v tujem jeziku izvajajo:

• dele študijskih programov, če pri tem sodelujejo gostujoči predavatelji ali je vanje vpisano večje število tujih študentov,
• študijske programe v celoti, če se ti izvajajo tudi v slovenskem jeziku.

Tujcem in Slovencem brez slovenskega državljanstva je na voljo učenje slovenščine v obliki tečajev slovenskega jezika.

Zaposljivost

Za zagotavljanje zaposljivosti je najpomembnejše zakonsko določilo, po katerem morajo višješolski študijski programi izhajati iz poklicnih standardov. Katalogi znanja v študijskih programih morajo temeljiti na poklicnih standardih, ki opredeljujejo profile poklicev. Za njihovo pripravo so pristojne zbornice in področni odbori delodajalcev. Oboji dajejo pobude za pripravo poklicnih standardov CPI-ju. Ta izdela predloge, sprejema pa jih Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V postopku sodelujejo še poklicna združenja, sindikati, druga ministrstva in SSPSI. Ureditev zagotavlja kar najtesnejšo povezavo med študijskimi programi in zaposljivostjo diplomantov.

Pomemben element zaposljivosti je obseg prakse v študijskem programu. Študentje jo morajo opraviti na delovnem mestu pri delodajalcu v vsakem letniku po 400 ur. Višja šola mora z delodajalci skleniti ustrezne pogodbe še pred razpisom za vpis. Delodajalci so neposredno vključeni v praktično usposabljanje. Študijske obveznosti študentov (seminarske naloge, projekti, terenske vaje in diplomske naloge) so navadno tesno povezane z njihovimi interesi. Delodajalec določi študentu mentorja, ki sodeluje s predavateljem, zadolženim za praktično izobraževanje. Diplomsko delo se praviloma opravi v času praktičnega izobraževanja pri delodajalcu v drugem letniku študija.

Delodajalci zagotavljajo svoj vpliv po svojih predstavnikih v svetih javnih šol, v strateških svetih, v upravnih odborih zasebnih šol – gospodarskih družb, v organih za zagotavljanje kakovosti, v Komisiji za akreditacijo višješolskih študijskih programov in v SSPSI.

Metode poučevanja

Učitelji višjih šol so pri izbiri učnih metod in učnih gradiv samostojni. Predpostavka je, da so za izbiro ustreznih metod usposobljeni. Za njihovo metodično in didaktično usposabljanje skrbi Center za pedagoško izobraževanje pri Univerzi v Ljubljani (Filozofska fakulteta).

Program za pedagoško-andragoško usposabljanje za predavatelje višjih strokovnih šol (1999) se izvaja od študijskega leta 2000/2001. V letu 2013 je bil sprejet nov program za izpopolnjevanje predavateljev višjih šol, ki obsega 30 krednih točk po ECTS. Usposabljanje je za predavatelje višjih strokovnih šol obvezno. Na izbiro imajo tudi poletne in zimske šole visokošolske didaktike. Z novelo zakona o višjem strokovnem izobraževanju iz leta 2013 pedagoško-andragoška izobrazba za predavatelje, ki so zaposleni izven izobraževanja, v višješolskem študijskem procesu pa sodelujejo po pogodbi, ni več obvezna, saj morajo v postopku akreditacije dokazati uspešno pedagoško prakso v višji šoli ali v izobraževanju odraslih.

Učitelji višjih šol se lahko usposabljajo tudi za uvajanje različnih oblik e-učenja, uporabo e-učilnic, novih metod učenja z uporabo elektronskih medijev (oblikovanje e-gradiv, spodbujanje aktivnega učenja v e-učilnicah, uporaba videokonferenc v e-učilnicah), za uspešno sporazumevanje pri predavanjih, vajah in seminarjih ter za vrednotenje in ocenjevanje v višjem in visokem šolstvu.

Učitelji višjih šol izbirajo učno gradivo za študente po svoji presoji. Navadno pišejo učna gradiva strokovnjaki za predmet ali predmetno področje, med njimi so pogosto višješolski učitelji. Avtorji učna gradiva evalvirajo v kolegialnih skupinah. Če pripravo sofinancira država, se posvetujejo v strokovnem svetu. Ta je izdelal neobvezujoča priporočila o želeni kakovosti učnih gradiv v višješolskem izobraževanju.

Učna gradiva so večinoma plačljiva. Študenti si jih lahko izposodijo tudi v šolski knjižnici.

Napredovanje študentov

Zakon določa osnovna pravila za napredovanje študentov. V drugi letnik napredujejo, če so do konca študijskega leta opravili vse obveznosti, določene s študijskim programom. Pri izrednih študentih so lahko študijske obveznosti tudi drugače organizirane.

Tisti študentje, ki so opravili najmanj tretjino obveznosti oziroma zbrali 20 kreditnih točk in opravili praktično izobraževanje, lahko enkrat ponavljajo letnik. Pravico do večkratnega ponavljanja letnika imajo samo študentje, ki vseh obveznosti niso izpolnili zaradi bolezni, starševstva, izjemnih socialnih in družinskih okoliščin.

Študentje, ki ne izpolnijo pogojev za napredovanje ali ponavljanje letnika, ne morejo obdržati statusa rednega študenta. V naslednjih treh študijskih letih lahko postopoma opravljajo plačljive izpite po študijskem programu, v katerega so bili vpisani. Če jim to ne uspe, program pa se v tem času spremeni, morajo opraviti premostitvene izpite, ki jim jih določi šola.

Študenti lahko napredujejo in končajo izobraževanje prej kot je predvideno s študijskim programom, o tem odloči študijska komisija šole.

Če je študijski program modularno zasnovan, lahko študenti opravijo samo enega od njih. To jim omogoča, da si pridobijo poklicno kvalifikacijo po postopku, ki ga določa Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah, s katero lahko vstopijo na trg dela.

Ocenjevanje študentov

Zakon določa, da se znanje študentov ocenjuje pri posameznih predmetih in drugih sestavinah študijskega programa, in sicer z izpiti, vajami, seminarskimi nalogami, lahko pa tudi z izdelki, projektnimi deli, nastopi, storitvami in podobnim. Pravilnik o ocenjevanju znanja v višjih strokovnih šolah natančneje ureja ocenjevanje znanja študentov, izpitni red v višjih strokovnih šolah in določanje kreditnih točk.

Ocenjevanje je pisno ali ustno. Študent mora biti z oceno pri ustnem ocenjevanju znanja seznanjen takoj, z oceno pri pisnem ocenjevanju pa v desetih dneh po opravljanju izpita. Ima pravico do vpogleda v ocenjeno pisno nalogo. V študijskem letu lahko trikrat opravlja izpit iz istega predmeta. Zoper oceno lahko ugovarja pri ravnatelju šole. Ravnatelj mora imenovati komisijo, ta pa mora vnovič oceniti študentovo znanje. V komisiji ne sme biti predavatelj, ki je študenta ocenil pri izpitu.

Podrobnejši način in postopke za ocenjevanje znanja, izpitni red, vodenje evidenc in dokumentacije ter obliko in vsebino javnih listin predpiše pristojni minister.

Z ocenjevanjem znanja se potrjujejo opravljene študijske obveznosti študenta. Ocena kaže študentovo obvladanje poklicnih in splošnih kompetenc. Izpitne enote, ki se vpišejo v študentov indeks, so:

• predmeti,
• moduli,
• laboratorijske in seminarske vaje,
• praktično izobraževanje.

Ob koncu študija je obvezen diplomski izpit, ki sestoji iz izdelave diplomskega dela in njenega zagovora. Diplomsko delo mora biti rezultat samostojnega strokovnega dela študenta. Z njim študent dokaže, da zna uporabiti teoretično znanje na praktičnem primeru. Tema diplomskega dela mora obsegati vsa področja študentovega študijskega programa. Praviloma se diplomsko delo pripravlja v času praktičnega izobraževanja v drugem letniku študija in je povezano z njim.

Znanje pri predmetnem izpitu, diplomskem izpitu, vajah in seminarskih nalogah ter pri praktičnem izobraževanju se ocenjuje z ocenami: odlično (10), prav dobro (9 in 8), dobro (7), zadostno (6) in nezadostno (1 do 5). Ocene od 1 do 5 so negativne negativne in se jih ne vpisuje v indeks in potrdilo o opravljenih izpitih, druge ocene so pozitivne. Znanje študentov ocenjujejo predavatelji šole, vsak pri svojem predmetu. Pri ocenjevanju vaj sodelujejo tudi inštruktorji, če so vodili vaje.

Znanje pri praktičnem izobraževanju ocenjuje predavatelj, ki organizira praktično izobraževanje. Pridobi si tudi pisno mnenje študentovega mentorja, ki skrbi za njegovo usposabljanje pri delodajalcu. Posvetuje se še s predavatelji tistih modulov, s katerimi se praktično izobraževanje povezuje.

Znanje študenta, ki izpit opravlja tretjič in naslednjič, ocenjuje izpitna komisija, ki jo imenuje ravnatelj in jo sestavljata najmanj dva predavatelja.

Opravljene vaje in seminarske naloge ali izdelki so lahko določeni kot pogoj za opravljanje predmetnega izpita. Ocene, dosežene pri delnih izpitih, posameznih vajah in seminarskih nalogah, se upoštevajo pri izračunu končne ocene. Če je vsak del pozitivno ocenjen, je končna ocena povprečna ocena, izračunana iz posameznih ocen.

Končna ocena diplomskega izpita se določi iz pozitivnih ocen posameznega dela diplomskega izpita. Pri diplomskem izpitu se posebej ocenjuje diplomsko delo in zagovor diplomskega dela. Merila za določitev končne ocene so v pristojnosti strokovnih organov šole. Diplomski izpiti so javni. Znanje pri diplomskem izpitu ocenjuje komisija za diplomski izpit, ki jo imenuje ravnatelj in jo sestavljajo trije notranji predavatelji.

Študentom šola prizna oceno, ki so jo dobili na drugi šoli ali na podlagi neformalno pridobljenega znanja. Prizna jim tudi kreditne točke, ki so predvidene za izpitno enoto. Pri priznavanju neformalno pridobljenega znanja šola upošteva potrdila, listine, izdelke, objave in podobno. Šole same določijo podrobna merila za priznavanje na podlagi smernic in priporočil Komisije za akreditacijo. Postopek vodi študijska komisija šole. Oceni dokazila, opravi razgovor, izvede praktični preizkus ali demonstracijo, ustni ali pisni izpit.

Podeljevanje listin

Višje šole podeljujejo diplomo v skladu z Zakonom višjem strokovnem izobraževanju in Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih. Vsebino in obliko diplome določi minister. V njej je zapisan naziv strokovne izobrazbe, izveden iz poimenovanja višješolskega študijskega programa. Če se, denimo, program imenuje »ekonomija«, se v diplomi navede naziv strokovne izobrazbe ekonomist, okrajšano econ.

Na tehniških, biotehniških in tehnoloških področjih se naziv tvori tako, da se k poimenovanju, izvedenem iz študijskega programa, doda beseda inženir oziroma inženirka (okrajšano inž.) ali tehnolog oziroma tehnologinja (okrajšano tehnol.).

Študentje dobijo poleg diplome tudi prilogo k diplomi. Ta vsebuje informacije o:

• diplomantu,
• njegovi višješolski kvalifikaciji,
• ravni izobrazbe,
• študiju in uspešnosti diplomanta,
• možnostih za nadaljevanje študija in zaposlovanje,
• ter druge informacije, za katere šola meni, da se pomembne.

Višja strokovna šola samostojno oblikuje grafično podobo priloge, njene sestavine so določene s Pravilnikom o javnih listinah v višjem strokovnem izobraževanju. Priloga k diplomi se izda tudi v angleškem jeziku.

Organizacijske oblike

V višješolskem izobraževanju je uveljavljeno tudi e-izobraževanje, ki se je razvilo iz svojega predhodnika – izobraževanja na daljavo. Višje šole ga večinoma uporabljajo pri posameznih prvinah kot dopolnilo k organiziranemu študiju ali kot kombinirano izobraževanje v predavalnicah in po e-poti. Pri tem uporabljajo IKT kot sredstvo komunikacije in kot medij za učno gradivo.

Vse več je višjih šol, zlasti zasebnih, ki ponujajo program v obliki e-izobraževanja. Pri teh je IKT je integriran v celotni učni proces, ki ga podpirajo odprta interaktivna učna gradiva.

Novela Zakona o višjem strokovnem izobraževanju iz leta 2013 določa, da se z Izhodišči za pripravo višješolskih študijskih programov določijo tudi minimalni pogoji, ki jih mora šola izpolnjevati za izvajanje študija na daljavo. Šola mora zagotoviti možnost nadzora nad preverjanjem znanja.