Mreža ponudnikov izobraževanja odraslih vključuje tako specializirane institucije kot različne organizacije, ki izobraževanje odraslih izvajajo kot dopolnilno dejavnost.

V programe, ki se financirajo iz javnih sredstev in so javno priznani ter usmerjeni v pridobivanje formalnih kvalifikacij, se je mogoče vpisati le na podlagi javnih razpisov, ki jih morajo izvajalci programov redno objavljati. Nacionalni program izobraževanja odraslih in letni načrt opredeljujeta programe, ki so v javnem interesu. Financiranje teh programov je podvrženo pravilu tretjin: eno tretjino celotnih stroškov naj bi pokrili udeleženci, eno tretjino javni proračuni občin, kjer se programi izvajajo, in eno tretjino državni proračun. Obstajajo tudi programi, ki so v celoti financirani iz javnih sredstev, kot so na primer osnovnošolski programi. Za te programe izvajalci ne smejo zaračunavati šolnin.

Organizacije za izobraževanje odraslih, ki izvajajo izobraževalne programe, financirane iz javnih sredstev, morajo izpolnjevati pogoje glede izobrazbe osebja, prostora in opreme. Vpisane morajo biti v razvid pri ministrstvu, pristojnemu za izobraževanje. V juniju 2015 je razvid izvajalcev javno veljavnih programov za odrasle vseboval 181 izvajalcev.

Enote za izobraževanje odraslih v osnovnih in srednjih šolah ter izobraževalnih institucijah na višjih stopnjah ponujajo programe izobraževanja odraslih, ki so usmerjeni v zaključevanje formalnih stopenj izobraževanja (kot na primer pridobivanje določenih poklicnih kvalifikacij in opravljanje maturitetnega izpita). Izvajajo tudi programe za krepitev jezikovnih kompetenc in računalniške pismenosti ter še vrsto drugih programov. Poleg teh po vsej državi deluje še 35 (junija 2015) javno financiranih ljudskih univerz. Ta izobraževalna središča imajo dolgo tradicijo, ki sega v obdobje pred slovensko osamosvojitvijo. Njihova ponudba sega od osnovnih veščin in osnovnošolske izobrazbe do tujih jezikov in tečajev neformalnega izobraževanja.

Sredi 80-ih let minulega stoletja se je razvil še en pomemben tip organizacij, in sicer univerze za tretje življenjsko obdobje. Danes jih deluje okoli 40. Njihova ciljna skupina so upokojenci in starejši zaposleni pred upokojitvijo. Nekatere so organizirane kot neodvisna društva, druge pa delujejo v okviru ljudskih univerz, splošnih knjižnic, upokojenskih društev, izobraževalnih in kulturnih institucij, zasebnih ponudnikov izobraževanja in drugih organizacij. Njihov cilj je spodbujanje aktivnosti v starosti, vključno z vseživljenjskim učenjem. Zato ponujajo neformalne programe za različne skupine starejših ljudi, poleg tega pa tudi izobražujejo učitelje in mentorje na terenu.

V decembru 2016 je bilo v pregled za šolsko leto 2016/17 vpisanih 194 izvajalcev in 3.455 izobraževalnih programov. Večina izvajalcev je zasebnih, po številčnosti pa jim sledijo javne srednje šole in nato javni specializirani centri za izobraževanje odraslih (The Education System in the Republic of Slovenia, 2017).

Drugi izvajalci izobraževanja in usposabljanja odraslih vključujejo:

• izobraževalne centre pri podjetjih in drugih poslovnih subjektih, katerih glavna dejavnost ni izobraževanje,
• zasebne institucije za izobraževanje odraslih in zasebne neprofitne zavode,
• društva, zveze društev, knjižnice, muzeje, galerije,
• gospodarsko, obrtno in druge zbornice,
• vozniške šole (avtošole), ki so v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve.

Porazdelitev ponudbe izobraževanja odraslih po skupinah izvajalcev v letu 2014/15 je predstavljena v spodnji tabeli (podatki vključujejo tudi programe, ki niso javno subvencionirani).

Izobraževalna ponudba za odrasle po regijah in občinah ni enakomerna. Velik delež vseh izvajalcev je v glavnem mestu in širši osrednjeslovenski regiji. Za boljšo porazdelitev ponudbe izobraževanja odraslih je bilo ustanovljenih 14 regijskih centrov vseživljenjskega učenja. Vendar je v regijah, ki so gospodarsko in socialno manj razvite, tudi povpraševanje odraslih po izobraževanju manjše. Med ovirami odrasli največkrat omenjajo pomanjkanje časa in denarja. Na gospodarsko šibkejših območjih je zaradi omejenih zaposlitvenih možnosti na splošno manjša tudi motivacija za izobraževanje.

Za brezposelne in njihovo izobraževanje sicer skrbi država, ki z aktivno politiko zaposlovanja sofinancira njihovo izobraževanje iz javnih sredstev. Tudi druge ogrožene skupine imajo prednost pri dostopu do subvencioniranega izobraževanja, vendar pa je njihova motivacija za učenje nizka. Zato je bila organizirana mreža središč za samostojno učenje in centrov vseživljenjskega učenja. Prostor in pomoč za učenje zagotavlja predvsem tistim odraslim, ki tega v domačem okolju nimajo.