Kratka zgodovina vseživljenjskega izobraževanja in učenja v Sloveniji

Razvoj vseživljenjskega izobraževanja in učenja v Sloveniji se je začel že pred drugo svetovno vojno. Pedagoški teoretiki, ki so razvili koncept, so razumeli, da se izobraževanje kot del procesa začne v otroštvu in nadaljuje ves čas odraslosti (glej, npr. Karl Ozvald, Kulturna pedagogika iz leta 1927). Trdili so, da mora začetno izobraževanje razviti zmožnosti za kasnejše samostojno učenje, in da vzajemno učenje med posameznikom in skupnostjo poteka skozi celotno življenje vsakega posameznika.

V nekdanji Jugoslaviji se je koncept stalnega izobraževanja uveljavil v dveh političnih dokumentih, sprejetih v sedemdesetih letih. To sta: Resolucija o izobraževanju strokovnih kadrov (1970) in Resolucija o razvoju vzgoje in izobraževanja na temelju samoupravljanja (1974). V praksi se je koncept permanentnega izobraževanja uporabljal zlasti za tehnične, medicinske in pedagoške poklice.

Zakon o usmerjenem izobraževanju (1980) je uveljavil pojmovanje izobraževanja kot stalne sestavine človekovega življenja in dela. Zakon je urejal celoten sistem izobraževanja od srednješolskega izobraževanja do doktorskega študija in je predvideval, da naj bi se izobraževanja in delo prepletala v permanenten proces. Posameznikom bi s tem omogočili vsestranski in permanentni razvoj osebnosti ter ustvarjalno in inovativno delo in življenje.

Zakon o usmerjenem izobraževanju je zahteval, da mora vsak program učečim se zagotoviti priložnost za pridobitev poklicne kvalifikacije ali nadaljevanje izobraževanja na višji stopnji. Poleg tega je Zakon o usmerjenem izobraževanju določal:

• povezovanje formalnega pridobivanja izobrazbe in neformalnega dopolnjevanja, kot so programi usposabljanja, izpopolnjevanja, specializacije,
• izobraževanje v šolah in delovnih okoljih,
• svetovanje in usmerjanje učečih se pri izbiri programa, napredovanju in pri iskanju dela v skladu z načelom permanentnosti,
• obvezno prepletanje sestavin splošnega in poklicnega izobraževanja v vsakem programu,
• upoštevanje predhodno pridobljenega znanja, delovnih in življenjskih izkušenj.

Zgoraj navedene programe neformalnega izobraževanje so sprva zagotavljale t. i. delavske univerze), ki so bile vključene v enotni sistem. Delovale so kot centri za izobraževanje odraslih in zagotavljale programe za usposabljanje in posodabljanje veščin ter podporo samoučečim odraslim. Po razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije so se delavske univerze preoblikovale v organizacije za izobraževanje odraslih t. i. ljudske univerze (glej najpomembnejši izvajalci izobraževanja odraslih).

Prvi konceptualni politični dokument o izobraževanju v samostojni Sloveniji (tj. Bela knjiga o izobraževanju iz leta 1995) je priznaval potrebo po izboljšanju kakovosti in raznovrstnosti izobraževanja odraslih ter dostopu do ustreznih programov. Dokument je obenem poudaril izobraževalne prioritete posebnih skupin odraslih, kot so brezposelni, nepismeni, migranti, druge narodnosti, ženske, osebe s posebnimi potrebami. Predvideval je, da izobraževanje odraslih naj ne bi imelo le kompenzacijske vloga, vendar bi moralo služiti tudi kot gonilo inovacij in razvoja. Na splošno sta bila izobraževanje in učenje odraslih pojmovana kot sestavni del strategije vseživljenjskega (permanentnega) učenja.

Strategija vseživljenjskega učenja

Vseživljenjsko učenje je vodilno načelo sodobnega izobraževanja in učenja v Sloveniji. Urejeno je s strateškim dokumentom, ki ga je leta 2007 sprejel minister za šolstvo in šport. Minister je leta 2005 imenoval posebno strokovno skupino. Strokovna skupina je pripravila Strategijo vseživljenjskega učenja, ki je del rezultatov izvajanja programa EU Izobraževanje in usposabljanje 2010.

Strategija vseživljenjskega učenja vključuje vse evropske definicije in cilje ter jih povezuje s specifičnimi razmerami v Sloveniji.

Dokument opredeljuje vseživljenjsko učenje kot »dejavnost in proces, ki zajema vse oblike učenja, bodisi formalno bodisi neformalno in aformalno ter naključno ali priložnostno«. Poleg tega Strategija vseživljenjskega učenja določa, da takšno učenje »poteka v različnih učnih okoliščinah, od rojstva prek zgodnjega otroštva in odraslosti do konca življenja, s ciljem, da se zboljšajo posameznikovo znanje in spretnosti.« Z vseživljenjskim učenjem »pridobivamo tudi interese, značajske poteze, vrednote, odnos do sebe in drugih ter druge osebnostne lastnosti.«

Cilji strategije vseživljenjskega učenja so:

1. Omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih. Posebno pozornost je treba pri tem nameniti zagotavljanju priložnosti za izobraževalno prikrajšane skupine.
2. Krepiti zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
3. Razvijati pri vseh ljudeh zavedanje, da imajo pravico do učenja in izobraževanja, in tudi krepiti njihovo soodgovornost zanj.
4. Omogočiti vsakemu človeku učenje po njegovi meri, to pomeni, da se skušata izobraževanje in usposabljanje optimalno prilagoditi potrebam in zahtevam učeče se osebe.
5. Razvijati pozitiven odnos posameznika do učenja in razumevanje pomena vseživljenjskosti učenja v vseh obdobjih človekovega življenja; tak odnos je treba včleniti v kurikule na vseh stopnjah vzgoje in izobraževanja.
6. Zvišati raven vseh vrst pismenosti prebivalcev Slovenije ter rabe pismenosti za različne namene in v različnih povezavah.
7. V nacionalni politiki ter v teoriji in praksi vzgoje in izobraževanja v Sloveniji doseči integracijo vseh področij vzgoje in izobraževanja v koherenten sistem, ki bo zagotavljal enakovredne in enakopravne možnosti za razvijanje in udejanjanje različnih zvrsti, oblik, vsebin in namenov izobraževanja in učenja.
8. Razviti kakovostno in prožno ponudbo možnosti in okoliščin za nenehno učenje, izobraževanje in usposabljanje ter možnost za izbiro raznovrstnih in učinkovitih metod učenja in poučevanja.
9. Spodbujati in omogočati učenje na vseh življenjskih področjih in področjih dejavnosti. To naj z ustreznimi instrumenti omogoči celostna politika, ki mora povezovati gospodarski interes z družbenimi in kulturnimi cilji.
10. Zagotoviti ustrezno ravnotežje med vlaganjem v izobraževanje in učenje za zboljševanje človeškega kapitala (povečevanje produktivnosti, konkurenčnosti in individualne zaposljivosti) ter vlaganjem v izobraževanje in učenje za osebni razvoj in dejavno demokratično državljanstvo.
11. Pospešiti uveljavljanje in uporabo znanja, spretnosti in učenja kot temeljnega vira in gibala za razvoj lokalnih in regionalnih območij ter v teh tudi za razvoj socialnih omrežij.
12. Z vsemi javnimi sredstvi ter mediji za sporazumevanje in oglaševanje promovirati vseživljenjskost učenja kot temeljno življenjsko vrednoto.
13. Pospešiti razvijanje »učeče se družbe« in »družbe, ki temelji na znanju« ter »družbe mislečih« kot njune evolucijske nadgradnje.
14. Spodbujati mobilnost v izobraževanju in zaposlovanju.

Tudi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji 2011 je med splošnimi načeli izobraževanje zapisano, da je dobro urejen sistem izobraževanja odraslih nujen pogoj za to, da ima vsak posameznik v odraslosti možnost vseživljenjskega učenja.

Kot ključna socialna in razvojna strategija, je bilo vseživljenjsko učenje vključeno v številne strateške dokumente in programe, kot so na primer Nacionalni strateški referenčni okvir (2007–2013) in operativni programi za krepitev regionalnih razvojnih potencialov in razvoj kadrov. Od leta 2016, nacionalne politike in strateški dokumenti, ki odražajo politike vseživljenjskega učenja med drugim vključujejo tudi:

• Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2030;
• Resolucija o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji za obdobje 2021-2030;
• Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019-2030;
• Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji;
• Resolucija o Nacionalnem programu za mladino 2013–2022;
• Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020;
• Strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji do leta 2020.

Porazdelitev odgovornosti za vseživljenjsko učenje

Na centralni, vladni ravni sta za politike in programe vseživljenjskega učenja primarno odgovorna ministrstvo odgovorno za izobraževanje ter ministrstvo odgovorno za delo.

Javni zavod Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS) opravlja tehnične in administrativne naloge povezane z izvajanjem evropskega izobraževanja in usposabljanja ter mobilnosti za študij. Leta 2007 je Evropska komisija akreditirala CMEPIUS kot nacionalno agencijo za akcijski program EU Vseživljenjsko učenje, ki se je zaključil leta 2013. Od takrat je CMEPIUS zadolžen za nadzor programa Erasmus+, naslednika program Erasmus+ (2014-2020) in Vseživljenjskega učenja.

Izvajanje politik vseživljenjskega učenja

Nadaljujejo se razvojni projekti, programi in dejavnosti, ki so pomembni za izvajanje strategije vseživljenjskega učenja. Nekateri primeri vključujejo:

• študijske krožke,
• središča za samostojno učenje,
• projektno učenje za mlade,
• borze znanja,
• regionalne izobraževalna središča,
• usposabljanje za življenjsko uspešnost,
• razvoj služb za informiranje in svetovanje,
• ustanavljanje medpodjetniških izobraževalnih središč.

S spremembo zakonodaje na področju izobraževanja odraslih leta 2020 je postala javna služba svetovalna dejavnost pri:

• vključevanju v program osnovne šole za odrasle in pri nadaljevanju izobraževalne poti;
• vključevanju v javnoveljavne izobraževalne programe za odrasle, po katerih se ne pridobi javnoveljavna izobrazba;
• vključevanju v neformalne izobraževalne programe za odrasle;       
• ugotavljanju in dokumentiranju znanja, spretnosti in veščin, pridobljenih v neformalnem izobraževanju in priložnostnem učenju na podlagi dokumentacije, in sicer za osebnostni razvoj, nadaljnje izobraževanje in vključitev na trg dela;
• samostojnem učenju.

Izvajalci programa osnovne šole za odrasle in/ali javnoveljavnega izobraževalnega progama za odrasle in izvajalci svetovalne dejavnosti kot javne službe v izobraževanju odraslih se danes povezujejo v javno mrežo.

Zakonodaja dopušča zagotavljanje neformalnih izobraževalnih programov, programov za osvajanje novih in posodabljanje spretnosti ter usposabljanje za izboljšanje zaposljivosti posameznikov. Takšni programi se upoštevajo v postopkih za priznavanje neformalno pridobljenega znanja in pridobivanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij.

Na področju formalnega izobraževanja je bilo v obdobju med leti 2006 in 2009 izvedenih precej pomembnih prenov programov poklicnega izobraževanja. ministrstvo odgovorno za izobraževanje in ministrstvo odgovorno za delo sta te prenove razvila v sodelovanju z Inštitutom Republike Slovenije za poklicno izobraževanje in usposabljanje, šolami in drugimi socialnimi partnerji. Izhodišče za te prenove so bili poklicni standardi. Ti standardi določajo potrebno znanje, veščine in kompetence ter so ovrednoteni s kreditnimi točkami. Modularna struktura programov poklicnega izobraževanja omogoča študentom večjo izbiro glede stopnje izobraževanja in poklicnih kvalifikacij.

Višješolski programi so oblikovani v skladu s skupnimi evropskimi načeli, ki veljajo za kratke programe v visokošolskem izobraževanju. Razviti so bili v sodelovanju s socialnimi partnerji in ovrednoteni s kreditnimi točkami ter temeljijo na študijskih rezultatih. Višje šole študentom omogočajo izbiro vsebine, ocenjujejo predhodno pridobljeno znanje in izdajajo prilogo diplomi. Zakon omogoča tudi zagotavljanje neformalnih programov v obsegu do 35 kreditnih točk.

Šole lahko za odrasle uporabljajo osebne izobraževalne načrte. To pomeni, da se metode dela z odraslimi prilagodijo predhodnim formalnim in neformalnim izkušnjam ter stopnji znanja učencev.

Poleg tega je na upravljanje in nudenje programov vseživljenjskega učenja vplival tudi nacionalni raziskovalni projekt, Mreženje za vseživljenjsko učenje. Projekt je bil opravljen kot del ciljno naravnanega raziskovalnega programa Konkurenčnost Slovenije 2006–2013. Program sta sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrstvo za visokošolsko izobraževanje, raziskave in tehnologijo. Ugotovitve tega raziskovalnega projekta so visokošolskim in višješolskim zavodom pomagale prepoznati ciljne skupine za vseživljenjsko učenje in njihove interese. Obenem so pripomogle k razvoju ustreznih programov izobraževanja in usposabljanja ter k prepoznavanju potencialnih partnerjev pri izvedbi programa, kot so poslovne mreže, lokalne mreže, centri odličnosti in tehnološki parki.

Napori za izboljšanje izvedbe vseživljenjskega učenja se odražajo tudi v razvoju in izvajanju strateških dokumentov zavodov za visokošolsko in višješolsko izobraževanje.

Postavljeni so bili tudi organizacijski temelji za razvoj središč za vseživljenjsko učenje, enot za študij na daljavo, kariernih centrov ter skupna tehnološka orodja, kot so programska oprema za izobraževanje na daljavo, e-izobraževanje in spletne učilnice. Razviti so bili visokokakovostni didaktični pripomočki in vzpostavljena so bila merila za priznavanje na različne načine pridobljenega znanja.

Z vsebinskega vidika formalni projekti vseživljenjskega učenja zajemajo tudi javnoveljavni programi za izpopolnjevanje. Ti so zlasti pogosti na področju stalnega profesionalnega razvoja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Obstajajo tudi modularni študijski programi za pridobitev javnoveljavne izobrazbe in kvalifikacij za določene poklice ali opravljanje konkretnih nalog v določenih poklic (npr. v menedžmentu, zdravstvu).

Ciljne skupine so študenti posameznih univerz ali samostojnih visokošolskih zavodov. Poleg izbranih študijskih programov, jim izobraževalni zavodi zagotavljajo komplementarne programe za učenje tujih jezikov in programe, namenjene razvoju informacijskih, komunikacijskih, tehnoloških, socialnih in podobnih kompetenc. Druga večja skupina so nekdanji diplomanti. Ti imajo na voljo številne osvežitvene tečaje, zlasti v povezavi z novimi tehnologijami in metodami, kot so gradnja energetsko varčnih stavb, uporaba novih materialov, sodobno vodenje projektov ipd.