Po zakonu je izobraževanje javno dobro, za katerega skrbi država, in je del javne službe, ki jo zagotavljajo akreditirani javni in zasebni zavodi ter posamezniki. Stanje je takšno, že odkar je Slovenija leta 1991 razglasila neodvisnost in prešla v nov ustavni in politični sistem ter prenovila svoje javne službe.

Z izvajanjem prenove je izvršilna veja oblasti prevzela odgovornost, ki je bila pred tem v rokah tako-imenovanih lokalnih samoupravnih interesnih skupnosti. Nekdanje »organizacije združenega dela« so se preoblikovale v javne zavode z nalogo zagotavljanja javne službe. Formalni ustanovitelji – država in lokalna uprava (občine) – so prevzeli nadzor nad temi javnimi zavodi.

Država ustanavlja naslednje javne zavode:

• zavode za srednješolsko in terciarno (višje in visoko) izobraževanje,
• zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami,
• ter dijaške in študentske domove.

Občine ustanavljajo naslednje javne zavode:

• vrtce,
• osnovne šole (enotno primarno in nižje sekundarno izobraževanje),
• glasbene šole,
• domove za učence in
• ljudske univerze (organizacije za izobraževanje odraslih).

Reforme iz leta 1991 so uvedle možnost, da lahko izobraževalne programe poleg javnih zagotavljajo tudi zasebni zavodi. Domače in tuje fizične in pravne osebe lahko ustanavljajo zasebne vrtce, šole in zavode za terciarno izobraževanje. Osnovne šole so edina izjema, saj jih lahko ustanavljajo samo domače pravne in fizične osebe. V skladu z zakonom, sprejetim v letu 2016, ta omejitev ne velja za šole, akreditirane za izvajanje mednarodnih programov.

Vloga države je primarno osredinjena na javne vzgojno-izobraževalne zavode. Država ima v upravljanju teh zavodov več vlog. Če povzamemo, je vlada njihov: regulator, ustanovitelj, lastnik (z izjemo javnih univerz), glavni financer in nadzornik.

V vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki jih ustanovijo občine, ima država regulatorno in nadzorno vlogo. Zagotavlja sredstva za plače (z izjemo vrtcev) ter sofinancira občinske proračune.