Področja študija

Študijski programi prve stopnje so univerzitetni in visokošolski strokovni. Trajanje je opredeljeno z leti (tri do štiri leta), študentova obremenitev pa s kreditnimi točkami ECTS (180 do 240 KT). Po Uredbi o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja se razvrščajo v raven 6/2. Vsak letnik študija obsega 60 kreditnih točk, pri čemer 1 kreditna točka pomeni 25 do 30 ur študentovega dela oziroma 1.500 do 1.800 ur na leto. Ponudba prvostopenjskih študijskih programov zajema vsa študijska področja v skladu s klasifikacijo ISCED oziroma Uredbo (8 širokih področij in 22 ožjih). V praksi je veliko programov obeh vrst in trajajo tri ali štiri leta. Štiriletnih programov je manj kot triletnih, spadajo pa na področja umetnosti, družboslovja in izobraževanja učiteljev.

Študijski programi so večinoma enodisciplinarni, posamezne predmete pa si je mogoče izbirati tudi iz drugih disciplin. Le študijski programi, ki spadajo na področje izobraževanja učiteljev in pedagoških ved ter humanistike, so pogosto večdisciplinarni (npr. dva tuja jezika ali tuji jezik in geografija, zgodovina ipd.). Uveljavlja se vse večja izbirnost, prav tako mobilnost študentov in učiteljev med visokošolskimi zavodi v Sloveniji in tujimi visokošolskimi institucijami.

Vpisni pogoji

Zakon o visokem šolstvu določa, da se v univerzitetni študijski program lahko vpiše, kdor je opravil maturo, zaključni izpit pred 1. junijem 1995 ali poklicno maturo po ustreznem programu za pridobitev srednje strokovne izobrazbe z istega strokovnega področja ter izpit iz enega od predmetov splošne mature. V visokošolski strokovni študijski program se lahko vpiše, kdor je opravil maturo, poklicno maturo ali zaključni izpit po ustreznem programu za pridobitev srednje strokovne izobrazbe, določene s študijskim programom. Natančneje se ti pogoji določijo s posameznim študijskim programom. Za vpis v nekatere študijske programe, posebno tiste z umetniškega študijskega področja, arhitekture in športa, je treba opraviti tudi preizkus (npr. likovne, glasbene) posebne nadarjenosti oziroma psihofizičnih sposobnosti. Umetniška akademija lahko s svojim študijskim programom določi, da se v študij vpiše tudi, kdor ne izpolnjuje splošnih pogojev za vpis, izkazuje pa izjemno umetniško nadarjenost.

Poleg slovenskih se za vpis v študijske programe prve stopnje upoštevajo tudi enakovredna spričevala, pridobljena v tujini.

Po Merilih za prehode v visokem šolstvu se v nekatere visokošolske strokovne študijske programe prve stopnje in nekatere univerzitetne študijske programe prve stopnje lahko vpišejo tudi diplomanti višjih strokovnih šol z istega ali sorodnega študijskega področja. Ti lahko nadaljujejo študij v drugem letniku. Če so razlike med obema programoma velike, morajo študentje opraviti premostitvene izpite (bodisi pred vpisom v nov program ali pozneje) in izpolniti druge pogoje, npr. praktično usposabljanje.

Vpis v študijske programe za pridobitev izobrazbe z javno veljavnostjo, ki jih izvajajo javni in koncesionirani visokošolski zavodi, se opravi na podlagi javnega razpisa. Razpis za vpis v dodiplomske študijske programe je skupen za študijske programe javnih visokošolskih zavodov in koncesionirane študijske programe koncesioniranih visokošolskih zavodov ne glede na način izvajanja študija. Razpis za vpis v dodiplomske študijske programe najmanj šest mesecev pred začetkom novega študijskega leta javno objavi ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo.

Razpise za vpis v podiplomske študijske programe univerze in samostojni visokošolski zavodi objavijo na svojih spletnih straneh, lahko pa tudi na drugih spletnih straneh in v dnevnem časopisju najmanj štiri mesece pred začetkom njihovega izvajanja

Ob omejitvi vpisa se študentje izbirajo na podlagi uspeha pri maturi oziroma poklicni maturi (ali prejšnjem zaključnem izpitu), splošne ocene zadnjih dveh letnikov srednje šole, lahko tudi ocen pri posameznih predmetih v srednji šoli. Merila za izbiro so natančno določena s posameznim študijskim programom.

Število vpisnih mest določijo visokošolski zavodi sami, javni in tisti z državno koncesijo si morajo k svoji odločitvi pridobiti soglasje Vlade RS. Prijavno-vpisni postopek je centraliziran in določen s pravilnikom, ki ga sprejme minister, pristojen za visoko šolstvo.

Prijava za vpis poteka preko visokošolskih prijavnih služb na univerzah. Elektronsko prijavo za vpis na študijske programe prve in druge stopnje odda kandidat preko spletnega portala eVŠ (Evidenčni in analitski sistem visokega šolstva v Republiki Sloveniji), postopek poteka torej na enotnem spletnem portalu za javne in zasebne visokošolske zavode. Izbirni postopek za vpis na javne in koncesionirane visokošolske zavode poteka preko visokošlskih prijavno-informacijskih služb. Vsak kandidat v prijavi lahko po vrstnem redu navede tri študijske programe, v katere se želi vpisati. Sprejet je v prvega, za katerega izpolni vse pogoje.

Z ministrovim pravilnikom so določena tudi pravila za vpis tujcev (državljanov iz držav, ki niso članice EU) in Slovencev brez slovenskega državljanstva. Zanje je za redni študij na voljo največ 10 % dodatnih vpisnih mest.

Delno prilagojeni postopki za vpis veljajo za kandidate, ki iz upravičenih razlogov opravljajo maturo v jesenskem roku, in za kandidate iz članic Evropske unije, ki so srednjo šolo končali v tujini. V izbirnem prijavnem postopku za vpis na dodiplomski študij si kandidati lahko pridobijo status kandidata s posebnimi potrebami. O dodelitvi statusa kandidata s posebnimi potrebami na podlagi individualne prošnje in ustreznih dokazil odloči pristojni organ univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda. Kandidati so uvrščeni na seznam naknadno sprejetih, če se v rednem izbirnem postopku niso nikamor uvrstili, izpolnjujejo pogoje za vpis v študijski program in dosežejo najmanj 90 odstotokov minimuma točk, potrebnih za uvrstitev.

Študijski program (kurikulum)

Študijske programe pripravijo in sprejmejo visokošolski zavodi. Obvezne sestavine študijskih programov so določene z Zakonom o visokem šolstvu, podrobneje jih opredeljujejo Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov.

Okvirni cilji študijskih programov prve stopnje so določeni z Zakonom o visokem šolstvu. Po zasnovanosti se delijo na strokovne študijske programe in univerzitetne. Prvi so praktično zasnovani, drugi so bolj teoretski.

Visokošolski strokovni študijski programi prve stopnje študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja. Usposabljajo jih za uporabo znanstvenih metod pri reševanju zahtevnih strokovnih in delovnih problemov. Pridobijo si zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju in vodenju. Obvezen sestavni del teh študijskih programov je praktično izobraževanje v delovnem okolju.

Univerzitetni študijski programi prve stopnje študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja s študijem teoretičnih in metodoloških konceptov. Usposabljajo jih za prenos in uporabo teorij v prakso in za reševanje strokovnih in delovnih problemov. Pri tem iščejo nove vire znanja in uporabljajo znanstvene metode. Razvijajo si zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju ter vodenju zahtevnega dela. Sestavni del teh programov je lahko tudi praktično izobraževanje v delovnem okolju ali sodelovanje pri raziskovalnem delu.

Zakon določa tudi obvezne sestavine obeh vrst študijskih programov prve stopnje. Te so:

• splošni podatki o programu (ime, stopnja, vrsta in trajanje),
• opredelitev temeljnih ciljev programa oziroma splošnih ter predmetnospecifičnih kompetenc, ki se s programom pridobijo,
• podatki o mednarodni primerljivosti programa,
• podatki o mednarodnem sodelovanju visokošolskega zavoda,
• predmetnik s kreditnim ovrednotenjem študijskih obveznosti po Evropskem prenosnem kreditnem sistemu (ECTS) in opredelitvijo deleža izbirnosti v programu,
• pogoji za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa,
• merila za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program,
• načine ocenjevanja,
• pogoji za napredovanje po programu,
• pogoji za prehajanje med programi,
• način izvajanja študija,
• pogoji za dokončanje študija,
• pogoji za dokončanje posameznih delov programa, če jih program vsebuje,
• strokovni naslov v skladu z zakonom.

Sestavine vloge za akreditacijo študijskih programov so natančneje določene v Merilih za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Posebej so določene tudi sestavine za skupne študijske programe.

Ob upoštevanju naštetih pravil študijske programe pripravi in sprejme senat univerze, in sicer na predlog senata članice univerze, oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda. Vsak program je treba akreditirati pri NAKVIS, in sicer vsakih sedem let.

Skupni študijski programi so študijski programi za pridobitev izobrazbe, ki jih visokošolski zavod sprejme in izvaja skupaj z enim ali več visokošolskimi zavodi iz Republike Slovenije ali tujine. Poleg določb zakona se za tovrstne študijske programe upoštevajo tudi merila za oblikovanje in sprejemanje skupnih študijskih programov, ki jih sprejme NAKVIS.

Kdor opravi vse obveznosti po skupnem študijskem programu za pridobitev izobrazbe, dobi skupno diplomo, v kateri so navedeni vsi visokošolski zavodi, ki sodelujejo pri izvedbi študijskega programa. Skupna diploma je javna listina. Vsebino in obliko skupne diplome ter priloge k diplomi določijo sodelujoči visokošolski zavodi.

Študij praviloma poteka v slovenskem jeziku. V tujem jeziku (največkrat angleščini) lahko potekajo deli študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo gostujoči visokošolski učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov. Dovoljeno je tudi, da se študijski program v celoti izvaja v tujem jeziku, če se hkrati izvaja v slovenskem.

Metode poučevanja

Metode visokošolskega poučevanja niso predpisane. Senati in posamezni učitelji so pristojni za izbiro metod, nabor učnih gradiv, literature ali drugih virov informacij. Senati sprejemajo in so v celoti odgovorni za pripravo študijskega programa, za izpeljavo posameznega predmeta ali druge učne enote (npr. praktičenga usposabljanja, seminarja…) pa njegov nosilec – visokošolski učitelj. Poleg tradicionalnih oblik poučevanja – predavanj, seminarjev, teoretskih in laboratorijskih vaj – se čedalje bolj uveljavljajo tudi druge metode: eseji, projekti, skupinsko delo. Povečuje se tudi študij na primerih iz prakse, vedno pogosteje se uporabljajo možnosti, ki jih za študij in komunikacijo ponujajo nove informacijske tehnologije (zlasti pri študiju na daljavo).

Visokošolska didaktika je visokošolskim učiteljem ponujena kot študijski program izpopolnjevanja, organizirane so tudi učne delavnice za že zaposlene visokošolske učitelje. Specializirani oddelki za pedagoške in didaktične študije izdajajo tudi metodične in didaktične priročnike.

Učbenike in učna gradiva si je mogoče ob letnem članstvu izposojati preko sistema visokošolskih knjižnic (v študijskih knjižnicah na visokošolskih zavodih, Narodni in univerzitetni knjižnici, Centralni tehniški knjižnici) in prek svetovnega spleta.

Napredovanje študentov

Za napredovanje v naslednji letnik morajo študentje obveznosti v obsegu, kot jih določa posamezni študijski program (vaje, kolokvije, seminarske naloge, izpite, praktično izobraževanje itd.).

Le izjemoma in iz upravičenih razlogov (npr. zaradi materinstva, bolezni, vrhunskega športa, dela v visokošolskih organih ali študentskih organizacijah ipd.) študentje lahko napredujejo v naslednji letnik tudi, če niso opravili vseh predpisanih obveznosti. O tem odločajo študijske komisije na visokošolskih zavodih na podlagi dokazil.

Med študijem lahko študentje enkrat ponavljajo letnik ali spremenijo študijski program ali smer zaradi neizpolnitve v prejšnji smeri ali študijskem programu.

Izjemno uspešni študentje lahko tudi hitreje napredujejo. O tem odločajo organi visokošolskega zavoda. Visokošolski zavodi sami odločajo tudi o tem, kolikokrat lahko študent opravlja posamezni izpit. Večinoma je določeno, da ga lahko opravljajo največ trikrat, četrtič pa le na podlagi posebne prošnje. Vsi študijski programi morajo biti sestavljeni tako, da študent lahko vse obveznosti opravi v času, kolikor uradno traja program. Zakon o visokem šolstvu določa, da lahko študent, ki ni ponavljal letnika ali spremenil študijski program ali smer, izkoristi dodatno leto za dokončanje vseh obveznosti.

Zaposljivost

Pri pripravi in prenovi študijskih programov morajo visokošolske institucije sodelovati z delodajalci. Z Merili za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov je določeno, da je treba vsaki vlogi za akreditacijo novega študijskega programa priložiti

• analizo zavoda za zaposlovanje ali elaborat pristojne zbornice ali združenja delodajalcev ali drugih institucij, pristojnih za področje, s katerega so študijski programi, o možnostih za zaposlovanje diplomantov;
• dogovore ali pogodbe s podjetji o praktičnem usposabljanju predvidenega števila vpisanih študentov.

Sodelovanje delodajalcev je predvideno tudi za praktično izobraževanje v delovnem okolju, kjer delujejo mentorji praktičnega usposabljanja za študente. Praktično izobraževanje je namreč pri visokošolskih strokovnih študijskih programih prve stopnje obvezno, pri univerzitetnih študijskih programih prve stopnje pa priporočljivo. Mentorji so za svoje delo s študenti posebej usposobljeni in predstavljajo pomembno vez med študijem in konkretnim delovnim okoljem.

Univerze in visokošolski zavodi ustanavljajo karierne centre, ki preko raznovrstnih aktivnosti in medijev ustvarjajo platforme za pretok informacij med visokošolskimi zavodi, zaposlovalci in študenti.

Delodajalci pri pripravi programov sodelujejo in zagotavljajo izvajanje praktičnega izobraževanja. Možnosti za zaposlitev diplomantov prve stopnje so za opravljanje nacionalno reguliranih poklicev (npr. v gradbeništvu, zdravstvu, šolstvu, kmetijstvu, prometu) urejene s predpisi. Na nekaterih področjih pa se primerno vrednotenje diplomantov s končanimi programi prve stopnje še ni uveljavilo, zato je v nacionalnem programu za naslednje obdobje predvideno vnovično preverjanje sistemskih rešitev.

Z Zakonom o javnih uslužbencih so opredeljena delovna mesta v kariernih razredih, ki jih lahko zasedajo diplomanti študijskih programov prve stopnje.

Ocenjevanje študentov

Ocenjevalna lestvica je določena s statuti in internimi pravilniki visokošolskih zavodov. V njih se določijo tudi oblike preverjanja znanja, izpitna obdobja in roki, število mogočih opravljanj izpitov, prijava in odjava k izpitu, možnosti za predčasno opravljanje izpitov, opravljanje obveznosti ob morebitni prekinitvi študija ipd. Natančnejša pravila za preverjanje in ocenjevanje znanja so določena v študijskem programu in pri posameznem predmetu.

Najpogosteje uporabljena ocenjevalna lestvica je od 1 do 10. Prva pozitivna ocena je 6, najvišja je 10. Posamezne študentove naloge in obveznosti se lahko ocenjujejo tudi z ocenami opravil, ni opravil ali opravil z odliko. Ker se razlikujejo načini poučevanja, se razlikujejo tudi oblike preverjanja znanja. Študentje se lahko ocenjujejo sproti (pri kolokvijih, vajah, v diskusijskih skupinah, pri seminarskih nalogah ali projektnem delu ipd.) večinoma pa na podlagi pisnih in ustnih izpitov ob koncu predavanj. S študijskim programom je določeno, kako se v skupni oceni upoštevajo posamezne uspešno opravljene obveznosti.

Študent zaključi študijski program, ko opravi vse obveznosti po programu. Nekateri programi imajo za zaključek obvezen diplomski izpit ali diplomsko nalogo, drugi seminarje ali projekte, nekatere študijske programe pa študenti zaključijo, ko opravijo zadnjo obveznost in diplomske naloge niso predvidene. Zlasti pri umetniških študijih jo lahko poleg pisnega dela dopolnjuje nastop, koncert, umetniška igra, razstava, predstavitev projekta ipd.

Izpraševalec pri izpitu je praviloma učitelj določenega predmeta, učne enote ali modula. Če študent izpit ponavlja, ga ocenjuje komisija, ki jo sestavljata vsaj dva učitelja. Pred komisijo se opravlja tudi diplomski izpit oziroma zagovor diplomske naloge.

Podeljevanje listin

Visokošolski zavod izda diplomantom diplomo, ki je javna listina in podeli strokovni naslov, tvorjen v skladu z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih. Tipična strokovna naslova za diplomante študijskih programov prve stopnje sta diplomirani… (UN) in diplomirani… (VS), možni pa so še drugi, na primer profesor...(UN).

Diplomantom, ki so diplomirali od študijskega leta 2000/01 naprej, se skupaj z diplomo podeljuje tudi priloga k diplomi. Od leta 2007 se podeljuje v skladu z Zakonom o visokem šolstvu in Pravilnikom o Prilogi k diplomi, ki ga je izdal minister, pristojen za visoko šolstvo. Podeljuje se brezplačno, in sicer v slovenskem jeziku in v enem od uradnih jezikov EU (navadno v angleščini). Vsebuje podatke o:

• diplomantu,
• visokošolski kvalifikaciji,
• ravni izobrazbe,
• študiju in uspešnosti diplomanta,
• možnostih za nadaljevanje študija in zaposlovanja,
• visokošolskem sistemu v Sloveniji.

Kdor opravi vse obveznosti po skupnem študijskem programu, dobi skupno diplomo, v kateri so navedeni vsi visokošolski zavodi, ki sodelujejo pri njegovi izvedbi. Skupna diploma je javna listina. Vsebino in obliko skupne diplome ter priloge k diplomi določijo sodelujoči visokošolski zavodi.

Področje priznavanja visokošolskih kvalifikacij je v Republiki Sloveniji urejeno z Zakonom o vrednotenju in priznavanju izobraževanja, temelji pa na Konvenciji o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji. Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport deluje ENIC-NARIC center, ki kot nacionalni informacijski center opravlja naloge v skladu z določili konvencije. Temeljne naloge so zbiranje in posredovanje informacij o slovenskem šolskem sistemu in tujih šolskih sistemih posameznih držav, vodenje postopkov in izdaja mnenj o izobrazbi v skladu z zakonom, priprava informacij javnega značaja za uporabnike, mednarodno sodelovanje v mrežah ENIC-NARIC in širše.